Prenos pomena besedila iz enega jezika v drugega imenujemo prevajanje. Kakovostne prevajalske storitve ni lahko najti, zato se je dobro najprej pozanimati o strokovnosti in usposobljenosti prevajalca, saj marsikdo prevaja po občutku in ne po slovničnih pravilih, pri prevodu pa potrebujemo čim bolj točne informacije. Veda, ki se ukvarja s prevajanjem, imenujemo prevodoslovje.
Besedilo, ki ga prevajamo, je lahko v govorni ali pisni obliki, pri prvem gre za tolmačenje in pri drugem za pisni prevod. Prenos izhodiščnega besedila v neki drugi jezik je obstajalo že v antiki, kot poklic pa se je pojavilo šele v 20. stoletju in se imenuje prevajalec.
Pisne prevode lahko razdelimo na prevajanje splošnih besedil, strokovnih besedil ter književno prevajanje. Splošna besedila ne potrebujejo posebnega tehničnega znanja ali poznavanja posebne strokovne terminologije in je zato najlažja zvrst prevajanja. Strokovna besedila razvrstimo v različne stroke (pravo, računalništvo, strojništvo, podjetništvo, ekonomija, finance, farmacija in druge), zato ta od prevajalcev zahteva, da se specializirajo za določeno področje. Prevajalci morajo biti ustrezno usposobljeni in morajo poznati strokovno terminologijo iz določenega področja. Te prevode se ponavadi dodatno lektorira in ustreznost terminologije vedno pregleda še strokovnjak. Literarni ali književni prevod je zelo zapletena oblika medkulturnega sporočanja, saj omogoča prenos književne umetnosti v druge kulture in jezike. Najbolj zapleteno je prevajanje iz narečij in pogovornega jezika. Strojno prevajanje naj bi potekalo brez posredovanja človeka, saj računalniški program sam analizira izhodiščno besedilo in ga prevede. Največkrat je človeški faktor vseeno potreben in sicer tako, da prevajalec predhodno uredi besedilo in kasneje pregleda in popravi strojni prevod.
Ustno prevajanje se imenuje tolmačenje in se deli na simultano ter konsekutivno tolmačenje. Simultano tolmačenje poteka tako, da tolmač posluša govorca s slušalkami in z nekaj sekundnim zamikom tolmači govorca, največkrat pa poteka iz tujega v materni jezik tolmača. Konsekutivno pa je tisto tolmačenje, ko tolmač tolmači govorca, ko ta preneha govoriti, oziroma tolmač in govorec govorita v dialogu, tolmač pa kasneje celoten pogovor prevede.