Odkar se zgodovinski človek ni več nomadsko selil, je del njegovega bivanja postalo tudi pohištvo. Dokazi pohištva so ostali iz neolitika in kasneje iz antike, največ dokazov iz takratnega časa je ostalo v obliki slik in kiparstva.
V neolitiku je obstajalo edinstveno kamnito pohištvo, ki je bilo izkopano v današnji severni Škotski. Okoli tretjega tisočletja pred našim štetjem so bili tamkajšnji prebivalci zaradi pomanjkanja lesa prisiljeni narediti pohištvo iz kamna, saj je bil to material, ki se je brez težav spremenil v uporabno blago v gospodinjstvu. Vsaka hiša je bila dobro opremljena s kamnitim pohištvom, od omar, predalnikov, polic do kamnitih klopi. Omara je bila najbolj pomemben del kamnitega pohištva in je bila simbolno postavljena tako, da je vsak obiskovalec najprej zagledal ravno njo, mogoče zato, da so svojim obiskovalcem lahko razkazal okrasne umetniške predmete.
Iz klasičnega sveta so nam ostale izkopane mize ter servirni pladnji, ki so jih uporabljali v današnji Turčiji okoli osmega stoletja pred našim štetjem. Starodavno egipčansko pohištvo vključuje stole in postelje izpred tretjega tisočletja pred našim štetjem, ostali pa so tudi pozlačena postelja ter dva stola iz grobnice kraljic ter veliko primerkov stolov, omaric in postelj iz 15. stoletja pred našim štetjem. Starogrško oblikovanje pohištva sega v drugo tisočletje pred našim štetjem, ohranjeni pa so ostali postelje, stoli in tudi najrazličnejše vaze. Najstarejša ohranjena preproga je iz Sibirije iz 6. stoletja pred našim štetjem, našli pa so jo v zamrznjeni grobnici.
Pohištvo iz srednjega veka je bilo ponavadi težko, hrastovo in okrašeno z različnimi vklesanimi motivi. Italijanska renesansa v štirinajstem in petnajstem stoletju je pomenila preporod za umetnost in tako tudi za oblikovanje pohištva, pogosto po zgledu grško-rimske tradicije. V baroku so bili značilni bogati, pogosto pozlačeni baročni modeli pohištva, ki so vključevali tudi motive rastlinskih ornamentov.